Kako lahko pomagamo drug drugemu?

Kako lahko pomagamo drug drugemu? Vprašanje se zdi preprosto, vendar odgovor ni vedno v veliki gesti, denarni donaciji ali posebnem znanju. Pogosto se pomoč začne veliko bolj tiho: z nekaj minutami pozornosti, iskrenim vprašanjem, sporočilom, spremstvom ali pripravljenostjo, da človeka ne pustimo samega v trenutku, ko mu je težko.

Pomagati ne pomeni, da moramo rešiti vse težave druge osebe. Pomeni, da prepoznamo, kaj lahko naredimo varno, spoštljivo in realno. Včasih je naša naloga samo poslušati. Drugič lahko posredujemo preverjeno informacijo, pomagamo poiskati ustrezno službo ali nekoga povežemo z ljudmi, ki imajo več znanja. Najboljša pomoč ni vedno tista, ki je videti največja, ampak tista, ki odgovarja na resnično potrebo.

Najprej vprašajmo, ne predvidevajmo

Ko opazimo, da je nekomu težko, pogosto hitro ponudimo rešitev. Rečemo mu, naj se umiri, naj razmišlja pozitivno ali naj naredi to, kar bi pomagalo nam. Takšen odziv je lahko dobronameren, vendar človeka včasih še bolj oddalji. Vsakdo doživlja težave drugače.

Veliko boljši začetek je vprašanje: »Kako ti lahko danes pomagam?« ali »Ali želiš, da te samo poslušam, ali želiš skupaj iskati rešitev?« S tem osebi pustimo nekaj nadzora. Hkrati pokažemo, da je njena izkušnja pomembna in da ji ne želimo vsiliti svojega načina.

Poslušanje je dejanje pomoči

Aktivno poslušanje pomeni, da smo za nekaj časa res prisotni. Odložimo telefon, sogovornika ne prekinjamo in ne pripravljamo odgovora, medtem ko govori. Lahko ponovimo bistvo njegovih besed: »Če te prav razumem, te najbolj obremenjuje …« Takšen odziv ne pomeni, da se moramo strinjati z vsem. Pomeni, da želimo najprej razumeti.

Včasih oseba po pogovoru še vedno nima rešitve. Kljub temu lahko občuti olajšanje, ker ji ni bilo treba vsega nositi v tišini. Pogovor tudi pomaga razločiti, ali gre za težavo, ki jo je mogoče rešiti s praktičnim korakom, ali za stisko, pri kateri je potrebna strokovna pomoč.

Majhne oblike pomoči v vsakdanjem življenju

Medsebojna pomoč se dogaja tam, kjer ljudje živimo in delamo. To je lahko sosed, ki starejši osebi prinese nakup. Sodelavec, ki novemu članu ekipe razloži zapleten postopek. Prijatelj, ki nekoga pospremi na pomemben sestanek. Oseba, ki nekomu pomaga izpolniti obrazec ali poiskati zanesljivo informacijo. Vse to so konkretna dejanja, ki zmanjšajo občutek nemoči.

• pokličemo osebo, za katero vemo, da je sama ali preobremenjena;
• ponudimo spremstvo ali prevoz, če je to za nas varno in izvedljivo;
• pomagamo poiskati uradni vir, organizacijo ali kontakt;
• delimo znanje, ki ga imamo, vendar jasno povemo, kje so naše meje;
• povabimo nekoga v skupno dejavnost, sprehod ali pogovor;
• opazimo človeka, ki je pogosto spregledan, in ga vključimo brez pritiska.

Pomoč mora spoštovati meje

Dobronamernost sama po sebi še ne zagotavlja dobre pomoči. Pomembno je, da vprašamo za soglasje, spoštujemo zasebnost in ne obljubljamo tistega, česar ne moremo izpolniti. Če nekdo ne želi pogovora, ga ne silimo. Če ne zmoremo pomagati, to povemo iskreno in po možnosti ponudimo drugo možnost.

Posebej pomembno je, da ne prevzemamo vloge strokovnjaka, če za to nismo usposobljeni. Prijatelj lahko posluša, vendar ne postavlja diagnoz. Prostovoljec lahko pomaga pri dogovorjeni nalogi, vendar ne odloča namesto osebe. Človek v stiski potrebuje spoštovanje in podporo, ne občutka, da je postal projekt nekoga drugega.

Kaj storiti, če je stiska zelo huda?

Če opazimo, da je neposredno ogroženo življenje ali zdravje, je treba poklicati 112 ali poiskati nujno medicinsko pomoč. V takšnem trenutku ne ostanemo sami z odgovornostjo. Pri dolgotrajni ali močni duševni stiski lahko pomagamo poiskati zdravnika, center za duševno zdravje, svetovalno službo ali drug uradni vir pomoči. Tempelj Srca lahko pomaga pri prvem pogovoru in usmeritvi, vendar ne nadomešča strokovne obravnave.

Pomoč ni enosmerna

Včasih govorimo, kot da obstajajo ljudje, ki vedno pomagajo, in ljudje, ki pomoč samo prejemajo. Življenje je bolj zapleteno. Danes lahko nekoga poslušamo, jutri bomo morda mi potrebovali spremstvo ali nasvet. Sprejemanje pomoči ni manj vredno od dajanja. Omogoča, da odnosi niso zgrajeni na izčrpavanju enega človeka, ampak na izmenjavi podpore.

Zdrava pomoč človeka ne naredi odvisnega od enega rešitelja. Pomaga mu, da ponovno prepozna svoje možnosti, dostop do virov in ljudi, s katerimi lahko sodeluje. Zato je včasih najbolj koristno dejanje to, da nekoga ne rešujemo namesto njega, ampak ga spremljamo pri naslednjem koraku.

Kako lahko začnemo danes?

• Vprašajmo eno osebo, kako je, in ji namenimo čas za odgovor.
• Preverimo, ali potrebuje poslušanje ali praktično pomoč.
• Ponudimo eno konkretno stvar, ne splošne obljube.
• Prepoznajmo svoje meje in ne prevzemimo več, kot zmoremo.
• Če je potrebno, pomagajmo poiskati strokovno ali nujno pomoč.

Tempelj Srca želi spodbujati prav takšno kulturo: manj ugibanja, več poslušanja; manj praznih obljub, več konkretnih dejanj; manj osamljenosti, več varnih povezav. Vsakdo lahko prispeva nekaj, vendar nihče ni dolžan vsega nositi sam. Včasih je najbolj človeška oblika pomoči preprosta poved: »Tukaj sem. Poglejva, kaj je naslednji korak.«

Najboljši začetek je pogosto zelo konkreten: danes pokličimo eno osebo, vprašajmo, kaj potrebuje, in naredimo samo tisto, kar lahko izpolnimo. Iz takšnih majhnih dejanj nastaja skupnost, v kateri pomoč ni nekaj izrednega, ampak normalen del človeških odnosov.