Ko potrebujemo pomoč: zakaj ni treba ostati sam

Ko se znajdemo v stiski, je lahko najtežji prav prvi korak: priznati, da ne zmoremo vsega sami. Mnogi ljudje so se navadili biti močni, skrbeti za druge in svoje težave odlagati na pozneje. Potem pride trenutek, ko zmanjka energije, spanja, potrpežljivosti ali občutka, da imamo sploh še kakšno možnost. Takrat prošnja za pomoč ni znak šibkosti. Je način, kako poskrbimo zase in si omogočimo, da se situacija začne premikati.

Zakaj je tako težko prositi za pomoč?

Za prošnjo se pogosto skrivajo sram, strah pred zavrnitvijo in občutek, da bi morali težavo rešiti sami. Nekateri se bojijo, da jih drugi ne bodo razumeli. Drugi ne želijo biti breme. Spet tretji so v preteklosti prosili za pomoč, pa niso dobili dobrega odziva. Zaradi takšnih izkušenj lahko človek začne verjeti, da nima pravice govoriti o svojih težavah.

V resnici je potreba po podpori del človeškega življenja. Vsakdo je kdaj odvisen od znanja, časa, prijaznosti ali izkušenj druge osebe. Ko prosimo za pomoč, ne zmanjšamo svoje vrednosti. Pokažemo, da prepoznavamo svoje meje in želimo poiskati način, da gremo naprej.

Kako začeti, če ne najdemo pravih besed?

Ni treba pripraviti dolge razlage. Začetek je lahko zelo preprost:

• »Zadnje čase mi je zelo težko in potrebujem pogovor.«
• »Ne vem še, kaj potrebujem, vendar ne želim biti sam oziroma sama s tem.«
• »Ali imaš danes nekaj časa, da me samo poslušaš?«
• »Potrebujem pomoč pri iskanju prave službe, organizacije ali informacije.«
• »Ne pričakujem, da boš vse rešil, vendar bi mi pomagalo, če bi bil ob meni.«

Če je neposreden pogovor pretežak, lahko najprej napišemo sporočilo. Pisanje nam omogoči, da si vzamemo čas in povemo samo toliko, kolikor zmoremo. Ni nujno, da je prvo sporočilo popolno. Njegov namen je odpreti vrata.

Izberimo pravo osebo in pravo obliko podpore

Včasih je najboljša prva oseba prijatelj, družinski član, sodelavec ali sosed. Pomembno je, da izberemo nekoga, ob komer se počutimo dovolj varno. Če oseba v določenem trenutku nima časa ali ne zna odgovoriti, to še ne pomeni, da naša potreba ni pomembna. Poskusimo lahko pri drugi osebi ali poiščemo organizacijo, svetovalca oziroma zdravstveno službo.

Podpora ni vedno samo pogovor. Lahko je pomoč pri urejanju dokumentov, prevoz, spremstvo, informacija, varstvo otroka, pomoč pri vsakdanjem opravilu ali povezava s službo, ki se s takšnimi težavami ukvarja. Včasih človek ne potrebuje nasveta, temveč nekoga, ki mu pomaga narediti prvi praktični korak.

Majhen korak je še vedno korak

Predstavljajmo si, da nekdo že več tednov slabo spi, se izogiba ljudem in svoje težave skriva za stavkom »saj bo«. Odločitev, da pošlje eno sporočilo, morda ne spremeni vsega čez noč. Lahko pa ustvari prvo možnost za pogovor. Naslednji dan se morda dogovori za obisk pri zdravniku, pokliče svetovalno službo ali se pogovori z osebo, ki ji zaupa.

Pri pomoči ni pomembno, da v enem dnevu uredimo vse. Pomembno je, da se nehamo vrteti v popolni osami. En klic, en e-poštni naslov, en sprehod z osebo, ki ji zaupamo, ali en dogovor za naslednji dan so lahko dovolj za začetek.

Kdaj je potrebna strokovna ali nujna pomoč?

Skupnost, pogovor in človeška bližina so dragoceni, vendar ne morejo nadomestiti strokovne obravnave. Strokovno pomoč je smiselno poiskati, kadar se močna stiska vleče, vpliva na spanje, delo, odnose ali vsakodnevno delovanje, kadar človek ne zmore več sam obvladovati svojih občutkov ali kadar se težave slabšajo.

Če obstaja neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, je treba takoj poklicati 112 oziroma poiskati nujno medicinsko pomoč. Za pogovor v duševni stiski so v Sloveniji na voljo tudi zaupni in brezplačni viri pomoči, med njimi telefon Samarijan in Sopotnik na številki 116 123. Aktualne informacije je najbolje preveriti pri NIJZ ali na uradnih državnih straneh, saj se podatki in razpoložljivost lahko spreminjajo.

Kako lahko pomaga Tempelj Srca?

Tempelj Srca želi biti prostor prvega človeškega stika, informacij in usmeritve. To pomeni, da lahko človeka poslušamo, pomagamo ubesediti vprašanje in skupaj razmislimo o naslednjem koraku. Ne obljubljamo hitrih rešitev in ne želimo ustvarjati vtisa, da mora posameznik vse urediti samo z dobro voljo. Želimo pa pomagati zmanjšati občutek osamljenosti in človeka usmeriti k primerni podpori.

Če vam je težko, se lahko oglasite na način, ki vam je najlažji. Če poznate koga, ki je v stiski, mu lahko pošljete povezavo do preverjenega vira, ga vprašate, kako je, ali mu ponudite spremstvo pri iskanju pomoči. Najpomembnejše je, da ne zmanjšujemo njegove izkušnje in ga ne silimo v pogovor, za katerega še ni pripravljen.

Ni treba čakati, da postane vse nevzdržno. Pomoč lahko poiščemo že takrat, ko opazimo, da sami ne zmoremo več tako kot prej. Prvi korak je lahko majhen, vendar je pomemben: priznati, da potrebujemo podporo, in dovoliti, da nam nekdo pomaga poiskati naslednjo možnost.

Če pomoč prvič ni sprejeta, ne obupajte

Včasih oseba pomoč zavrne ali se ne odzove tako, kot smo upali. To je lahko boleče, vendar ni dokaz, da si pomoči ne zaslužimo. Morda smo izbrali napačen trenutek, napačno osebo ali obliko podpore, ki nam ni ustrezala. Poskusimo lahko znova, bolj konkretno ali pri drugem viru. Iskanje prave podpore je proces, ne en sam preizkus.